Bliža se leto 2030, ko bo cestni tovorni promet v Evropi priča velikim spremembam. Strokovnjaki ocenjujejo, da se bo povprečna razdalja, ki jo v Nemčiji tovor prepotuje po cesti, povečala na 167 kilometrov, kar je 19 odstotkov več kot leta 2010. Enaki trendi se kažejo po vsej Evropski uniji, kjer so v letu 2016 po cestah prepeljali skupno več kot 19 milijard metrskih ton tovora. Kljub tej ključni nalogi večina držav Unije v prometno infrastrukturo vlaga manj kot odstotek svojega BDP. Zaradi tega premajhnega obsega naložb se pojavljajo številni izzivi, še posebej zato, ker se v Uniji približno tri četrtine vsega tovora prepeljejo po cesti. Delež cestnega prometa naj bi se sicer nekoliko zmanjšal, vendar se bo skupni obseg tovora predvidoma še povečal, kar pomeni, da se bo morebitno zmanjšanje izravnalo. 

Ta sektor ima velik vpliv na okolje, saj so v nemških mestih gospodarska vozila odgovorna za približno 19 odstotkov emisij strupenega dušikovega oksida. Cilj je zaščititi okolje z zmanjšanjem ogljičnega odtisa in emisij, kar je na zelo konkurenčnem trgu s pomanjkanjem delavcev, naraščajočimi cenami energije in krhkimi dobavnimi verigami zelo velik izziv. 

Skladno z razvojem industrije pnevmatik Continental predano sledi svoji zavezi k vključevanju alternativnih materialov v svoje proizvodne procese. Podjetje želi do leta 2050 doseči popolno krožno gospodarstvo v proizvodnji pnevmatik, torej uporabljati 100 % sonaravno proizvedenih materialov. Za ta ambiciozen cilj bo uporabljalo alternativne materiale, kot je pirolizno olje, pridobljeno iz recikliranih pnevmatik, in nadomestilo fosilna olja s trajnostnimi rastlinskimi alternativami. Poleg tega Continental v proizvodnjo uvaja reciklirane materiale, s čimer bo sklenil krog uporabe virov. Z uporabo obnovljivih surovin in sonaravnih polnil, kot so riževe luščine, podjetje zmanjšuje svoj okoljski odtis in obenem ohranja vrhunske zmogljivosti pnevmatik.

Continentalove rešitve Conti360° Solutions izkoriščajo sodobno tehnologijo vozil, med drugim številne asistenčne sisteme in digitalna orodja. S temi tehnologijami je mogoče izboljšati prevoze in načrtovanje transportnih poti, s čimer postanejo logistične operacije učinkovitejše, izognemo pa se tudi nepotrebnim prevoženim kilometrom. Če v upravljanje voznega parka vključimo digitalizacijo, si zagotovimo sprotni nadzor nad pnevmatikami in analizo podatkov, kar nam pomaga sprejemati bolj premišljene in trajnostne odločitve. 

Pnevmatike za gospodarska vozila so zasnovane tako, da prenašajo veliko težje obremenitve kot pnevmatike osebnih avtomobilov, in imajo nosilnost približno pet metrskih ton. Pri 12-kolesnem tovornem vozilu s polpriklopnikom kljub veliki obremenitvi skupna površina pnevmatik, ki je v stiku s cesto, znaša manj kot en kvadratni meter, kar še poudarja njihovo ključno vlogo fizične vezi med vozilom in podlago, ki vozilu zagotavlja potreben oprijem za pospeševanje, zaviranje in vožnjo skozi zavoje. 

V primerjavi s pnevmatikami za osebna vozila je z njimi mogoče prevoziti veliko več kilometrov in zasnovane so za posamezne osi vozil, torej krmilne, pogonske in dvižne osi ter osi priklopnih vozil. Obstajajo različne pnevmatike za prevoz na dolge razdalje, regionalni prevoz ter cestno in terensko uporabo. Na voljo so tudi posebne avtobusne pnevmatike, ki so prilagojene za potovalne, medkrajevne in mestne avtobuse, ter program Scandinavia, ki je zasnovan za ostre zimske razmere. 

Obstajata dve glavni vrsti zasnove pnevmatik: diagonalna in radialna. Diagonalne pnevmatike so starejšega tipa in se dandanes prodajajo v nekoliko spremenjeni obliki. Radialne pnevmatike, ki so bile prvič predstavljene leta 1948, nudijo večjo prožnost in obstojnost, saj je njihovo obdobje uporabnosti v primerjavi z diagonalnimi pnevmatikami več kot dvakrat daljše. Radialne pnevmatike so odpornejše proti obrabi in učinkovito prenašajo moč motorja in zavorno silo na cesto. Zaradi svoje zasnove s pasovi, položenimi radialno pod kotom 90° glede na obod pnevmatike, imajo bolj gladke bočnice in izboljšane zmogljivosti. 

Če se zavedamo, kako pomembne so pnevmatike za sonaravnost, je še toliko bolj zanimivo izvedeti, kako so izdelane. 

Pot pnevmatike od surovin do končnega izdelka poteka v zelo natančnem šeststopenjskem procesu, ki zagotavlja zmogljivosti in varnost. Začne se s pridobivanjem ključnih materialov, kot so jeklo, sintetični kavčuk, naravni kavčuk in tekstil. Naštete materiale zmešajo in predelajo v gumene zmesi, preden jih oblikujejo v različne komponente pnevmatike, kot sta tekalna plast in žično jedro noge. Komponente konfekcionirajo v "surovec", ki ga nazadnje vulkanizirajo, torej obdelajo v procesu, v katerem se utrdi njegova struktura. Nazadnje s strogimi preverjanji v sklopu kontrole kakovosti zagotovijo, da vsaka posamezna pnevmatika izpolnjuje najstrožje standarde, preden zapelje na cesto.

Za optimiziranje zmogljivosti in varnosti je nujno treba razumeti obstojnost pnevmatik. Na življenjsko dobo pnevmatike vpliva več dejavnikov, med drugim to, ali se uporablja v lokalnem prometu ali za prevoz na dolge razdalje, več prevoženih kilometrov ob manjši porabi goriva pa lahko dosežemo le, če skrbimo za vzdrževanje optimalnega tlaka polnilnega zraka v pnevmatiki. 

Normalna obraba tekalne plasti je naravna posledica stika s podlago, poslabša pa se lahko zaradi neustrezno nastavljenega stekanja koles, vožnje po grobem terenu ali neustreznega tlaka polnilnega zraka. Do predrtja pogosto pride zaradi poškodb, ki jih povzročijo tujki ali obraba v kombinaciji z neustrezno nastavljenim stekanjem koles, ki poveča tako obrabo pnevmatike kot porabo goriva.  

Neenakomerno obrabo pnevmatike običajno povzroča previsok tlak polnilnega zraka, ki vodi do premočne obrabe v osrednjem delu tekalne plasti, ali prenizek tlak, ki vodi do obrabe zunanjih profilnih reber. Če kolo ni uravnoteženo, se ravno tako lahko pojavi neenakomeren vzorec obrabe, ki negativno vpliva na vse zmogljivosti pnevmatike. 

Pnevmatike se starajo tudi zaradi fizikalnih in kemijskih procesov, ki jih spodbujajo okoljski dejavniki, kot so ultravijolični žarki, vlaga in ekstremne temperature. Tudi uskladiščenim ali malo rabljenim pnevmatikam se sčasoma lahko spremenita elastičnost in oprijemljivost. 

Proizvajalci pnevmatik v želji, da bi te procese ublažili, gumenim zmesem za pnevmatike dodajajo snovi, ki opazno upočasnijo proces staranja. Pravilno skladiščene pnevmatike lahko do pet let ohranijo svoje lastnosti in ostanejo polno uporabne. Pnevmatike je priporočljivo zamenjati po desetih letih, saj le to zagotavlja varnost in optimalne zmogljivosti na cesti.